Vzpon na Nanos

Pohod in vzpon na Nanos z Razdrtega je tura za rekreativce. Za lep izlet na vrh Nanosa in nazaj ter za piknik v bližini Vojkove koče potrebuješ eno dopoldne ali popoldne.

Nanos, je tisti vrh, ki se ob kombinaciji s soncem in meglo mistično bohoti nad avtocestnim razcepom Razdrto. Osvojiti Nanos, nepopisno. Kombinacija gozdnega pohodništva in skalnatih pešpoti pohodništvu daje poseben predznak.

Čez leto enkrat, včasih večkrat na teden ali pa vsaj na štirinajst dni, osvajam manjše-večje, nižje-višje vrhove. V Sloveniji jih res ne manjka. Ko zakorakam v gričevnat teren se vsakič znova spomnim prijatelja iz Vojvodine. Kadar se ta vozi po naših ovinkastih cestah, čez hribčke in doline, med prešernim nasmehom na licu vsake toliko dobesedno zavriska. Razgiban teren je za Panonce, kot sneg za Kenijce. Že v preteklih objavah sem namignil, da obožujem pekoče vzpone. Tam od štiristo (400) metrov nepretrganega vzpona naprej do cca 800 metrov višinske razlike med izhodiščno točko A in točko B na vrhu. Potem pa z glavo in na moč nazaj v dolino. In Nanos je ravno to. Od parkirišča do Vojkove koče, ki leži na 1240 mnv, in je nekaj metrov pod vrhom Pleša, je do vrha Nanosa 645 metrov višinske razlike. Nanos ni lokacija lokalnega značaja zato sem sabo vzel družino in povabil nekaj prijateljev. Nad idejo so bili vsi navdušeni.

Kje začeti pohod, kam parkirati, katere pešpoti in koliko časa rabiš, da prideš na Nanos?

In smo šli na Nanos!

Nanos je visok 1313 nmv oziroma je tako visok njegov najvišji vrh Suhi vrh. Ker je Pleša precej bolj znana in atraktivna, ker je tudi neposredno nad Lovsko kočo ali Vojkovo kočo, mnogi mislijo, da je to vrh Nanosa. Pleša seže 1262 metrov nad morjem. Od vznožja na vrh Nanosa vodi več poti. Odvisno s katere strani prideš. Mi smo se pripeljali iz Ljubljane in zapeljali na izvoz Razdrto. V vasi nas je kažipot nazorno usmeril na nadvoz čez avtocesto in na makadamsko parkirišče ob robu te primorsko-kraške idilične vasice. Bilo je vse polno. Občutek sem dobil, kot bi svoj čas pripeljal na makadamski parking ljubljanskega avtomobilskega sejma. Parkirnine ni treba plačati. Epsko. Uspeli smo parkirati povsem na koncu, ob vetrnici ali točno pod znamenito osamljeno vetrno elektrarno.

Območje južnih in zahodnih obronkov Nanosa v obsegu 2632 hektarov je, zaradi botaničnih zanimivosti, od leta 1987 razglašeno za Krajinski park.

Kje začneš vzpon na Nanos, kje je pohodniška pot do Vojkove koče?

In smo zakorakali po pešpoti. Sprva položen teren preko gozdičkov in travnikov speljana pohodniška pot, ki se vsake toliko razcepi. Mi smo šli iz prve na nož. Že skozi gozdiček se vzpon naglo poveča. Kar precej ljudi srečaš na pešpoti. Kakopak naj bi bilo drugače na lep sončen, a hudičevo vetroven dan. Brrrr… Ne pozabite vetrovk, jaken, puloverjev za vsak slučaj. Najhujše šele pride. Ja, ko prideš do jeklenic, kjer se zaradi varnosti, pa tudi zarad neprehodnosti, pomagaš z ograjo in jekleno vrvjo od poti se vzpon na Nanos dviga spiralno. Iz južne strani se vzpenjaš proti severni strani, kjer te cirka sto (100) metrov višinske razlike do vrha pozdravi hladen veter. Prava primorsko-kraška burja te napiha in prepiha do kosti. Še enkrat, ne jemljite Nanosa z levo roko.

Pomagali smo gospodični, ki je neprimerno obuta in oblečena obnemogla. Na Nanosu je tudi radiotelevizijski oddajnik, ki ima na pohodnika neverjetno pozitiven vpliv. Ko že večina proti vrhu izpušča dušo jim ta simbol, da na znanje, da je cilj blizu. Še nekaj minut in par višinskih metrov pa si v dolini miru. Ne dobesedno, ampak na vrhu Nanosa je kotlina, kjer je v ‘zavetju’ kraških vetrov postavljena Vojkova koča. Oštarija, kjer si s čem oštrim privežeš dušo ali s prigrizkom rešiš življenje.

Ko boste znova nabrali moči in se spustili v dolino, dajte v prvo ali drugo. Ostro kamenje, skale in nižje drevesne korenine samo čakajo, da se napičite nanje. Previdno.